Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
EuroCup
NBA
Slovenija
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
Ko bo prihodnjo nedeljo zadnji smučar prečkal ciljno črto kranjskogorskega slaloma, za generalnega sekretarja organizacijskega komiteja Pokala Vitranc dela še zdaleč ne bo konec, vseeno pa se bo v tistem trenutku za Srečka Medvena končalo prav posebno obdobje. Po več kot 30 letih namreč zapušča organizacijske vrste.
Leta 1992 je prestopil prag ASK Kranjska Gora in ob vodenju alpske šole začel tudi z delom na projektu Pokala Vitranc. Kmalu zatem je dolgoletni prvi mož organizacijskega odbora Vojteh Budinek v njem videl naslednika. Že pred 30 leti je prevzel vajeti, po Budinekovi smrti pa je leta 1999 Srečko Medven tudi uradno postal generalni sekretar. Letošnja tekma bo zanj poslovilna. “Nekoč je bil to projekt navdušenih prostovoljcev, danes je zahteven profesionalni projekt,” pravi 71-letni smučarski delavec, dejaven tudi pri odborih Mednarodne smučarske zveze in organizacijskem združenju Club 5+.
Intervju: Srečko Medven
Zadnjič?
Da, tokrat res. Dovolj je bilo.
Že čutite cmok v grlu?
Ne, čutim pa ponos. V začetku 90. let preteklega stoletja je lokalno turistično društvo organizacijo predalo Alpskemu smučarskemu klubu Kranjska Gora. Tekmovanje je bilo tedaj v rdečih številkah. Dolgo smo se trudili, da bi Pokal Vitranc in klub spravili na zeleno vejo. In ko smo vse dolgove skorajda že poplačali, je leta 2000 zaradi pomanjkanja snega tekma odpadla. Sanacijsko obdobje se je zato malce zamaknilo. Od leta 2003 naprej se tekma pokriva. Sem pa prišel do točke, ko vidim, da je čas za umik. Vseeno mi ni vseeno, kaj se bo v prihodnosti dogajalo s Pokalom Vitranc. Gre za projekt, v katerega sem vložil več kot tretjino svojega življenja.
Omenili ste odpoved leta 2000. V nadaljnjem četrtstoletju je tekma odpadla le dvakrat.
Da, dobra statistika. Poleg tega bi tekmovanje leta 2020 zlahka izpeljali, saj so bili na terenu odlični pogoji, a se je sezona zaradi koronavirusa predčasno končala. Večkrat smo se sicer znašli v položaju “biti ali ne biti”. A so predvsem ekipe na terenu, v tem kontekstu bi izpostavil Janeza Šmitka in Aleša Vidica, vselej znale pripraviti progo. Včasih bi bilo tekmo lažje odpovedati, a smo se borili. Miru mi ne da le zadnja odpoved, in sicer leta 2024. Takrat smo imeli malce smole, deloma pa smo plačali ceno za slabo koordinacijo med potrebami reprezentanc in termini za izdelavo kompaktnega snega.
Kdaj vam je bilo najtežje?
Vsaka tekma je bila poseben izziv, saj so nas vselej spremljale različne okoliščine. Zagotovo pa ne bom nikoli pozabil tekme leta 2016, ko je pred prireditvijo zapadel en meter snega. Slalom smo tedaj organizirali le na polovici širine proge, saj ob odstranjevanju snega preprosto ni bilo dovolj prostora. No, nekaj let pred tem je tako močno deževalo, da sem se bal, da nam bo v nekaj urah odplaknilo vse zaloge snega. Tedanji šef svetovnega pokala Günter Hujara se je, ko sva ob pol šestih zjutraj nemočno pogledovala v nebo, zanašal na vremensko napoved. Prenehalo je deževati in teren je zdržal. Takšnih utrinkov je bilo še kar nekaj.
Kakšen bo letošnji proračun?
Predvidoma dobrih 1,5 milijona evrov.
Znesek je podoben že vrsto let. To je eden najnižjih proračunov v svetovnem pokalu. Je to zgornja meja vaše ekipe?
Na to vprašanje bi lahko odgovarjal na dolgo in široko. Izpostavil bi dejstvo, da je lastništvo glavnine dobrih slovenskih podjetij prešlo v tuje roke. Tujcev tovrstno vlaganje ne zanima. To je problematika slovenskega športa na splošno. Na tujem trgu prav tako ni pravega zanimanja. In tako smo postali ujetniki tega sistema. Iskreno, prav svetle prihodnosti na tej ravni ne vidim. Še dobro, da nam v zadnjih letih bolj izdatno pomagata država in občina.
Nekoč ste podpisali enotno pogodbo z Infrontom in tako pokrili dobršen del proračuna. Kakšna je prihodkovna shema danes?
Včasih nam je Infront iz naslova marketinških in televizijskih pravic zagotavljal 80 odstotkov proračuna, danes smo pri dobrih 50 odstotkih. Ostalo moramo poiskati sami, na trgu. Tam je konkurenca zelo huda. Konkuriramo si tudi med seboj. Konkretno, ženska tekma svetovnega pokala v Kranjski Gori, ki je sicer prinesla marsikaj pozitivnega, na tej ravni za Pokal Vitranc zagotovo ni dobra. Pokrovitelji se namreč stežka odločajo, da bodo vložili v obe tekmovanji.
Pokal Vitranc je bil pogosto tudi oder za domače junake. Bojan Križaj, Rok Petrovič, Jure Košir, Mitja Kunc, Uroš Pavlovčič … Danes slovenska reprezentanca premore le enega konkurenčnega veleslalomista, medtem ko bi bile v slalomu že točke izjemen uspeh. V kolikšni meri je ta sprememba vplivala na organizacijo oziroma nagovarjanje obiskovalcev?
S tem vprašanjem smo se prvič soočili kmalu po letu 2000. Postalo nam je jasno, da ostajamo brez smučarjev, na katerih bi gradili zanimanje za tekme. Zato smo se leta 2004 v sodelovanju z novogoriškim Hitom dogovorili za več spremljevalnega programa. Poimenovali smo ga “eksplozija zabave”. Obiskovalce smo torej prek drugih kanalov vabili na vrhunski športni dogodek. S tem smo se borili. Žal pa moram oceniti, da položaj tako slab, kot je zdaj, še ni bil. Zanimanje za alpsko smučanje je v Sloveniji strmoglavilo. Posledično stežka prihajamo do pokroviteljev. Nemalo težav imamo s prodajo vstopnic. Potrjuje se pravilo, da smo Slovenci navijaški narod, ki ima izrazito rad uspehe. Zato v Kranjski Gori že več let nagovarjamo tudi Avstrijce, Hrvate …
Slika je letos podobna.
Verjetno ste opazili, da oglašujemo “Največji slovenski apres ski”. Zakaj? Preprosto, na domače smučarje se stežka naslonimo.
Kakšna pa je vaša razlaga za to rezultatsko in kar sistemsko krizo slovenskega smučanja?
Korenine te krize so precej globoke. Krivdo pripisujem predvsem Smučarski zvezi Slovenije, ki je dovolila zanemarjanje otroških kategorij. Trdim tudi, da so se močno spremenile socialne razmere. Ljudje pogosto nimajo časa za prostovoljstvo. Okoliščina, ki nam izrazito ne gre v prid, pa je politika države do civilne sfere. Ko se je klube začelo obravnavati kot podjetja, so mnogi ugasnili. In ko vse skupaj združimo in potegnemo črto, pridemo do spoznanja, da je v Sloveniji ostalo le še nekaj dobro delujočih klubov, baza pa je zelo majhna. Smučarska zveza Slovenije se na vse skupaj ni pravočasno odzvala, denimo s spremembami sistema, drugačnim konceptom selekcioniranja ali kaj podobnega.
Žalostna je bila tudi zgodba Zlate lisice. Bi jo lahko rešili?
Maribor ima dobre pogoje za vzpostavitev rezervne proge. Lokalni klub je bil seveda premajhen, da bi izpeljal projekt. Več zanimanja bi morala pokazati mariborska občina. Ostalo je le pri političnih floskulah. Očitno občini ni bilo mar, da bi tekmo zadržala na Pohorju. Škoda, tekma je imela dušo. To je bila mestna tekma. Maribor tekme svetovnega pokala ne bo več gostil. Nikoli.
Kaj pa prihodnost Pokala Vitranc?
Pokal Vitranc je prepoznavna blagovna znamka. Kranjska Gora v smučarskem svetu nekaj pomeni. Menim, da bi lahko storili še precej več. Žal nam okoliščine ne gredo na roke. Spremembe v družbi, drugačne klubske strukture, nova politika FIS, športna uravnilovka države … Priznati je treba, da kakovostna raven stagnira ali celo malce pada. Preprosto, ne zaznavam več pravega zanosa. To je tudi eden od razlogov za moj odhod.
Zdi se, da se tekmovanje seli pod okrilje Smučarske zveze Slovenije. Obeta se mu tudi nov termin.
Čas bo sodnik. Osebno pa menim, da je termin v marcu za Kranjsko Goro bolj ugoden, pa čeprav so vremenske razmere nekoliko manj stabilne. Prihodnje leto boste Pokal Vitranc spremljali 2. in 3. januarja 2027. To je eden od vrhuncev turistične sezone. Verjemite mi, da nihče v Evropi takrat ne želi organizirati tekem. Izzivov bo veliko. Priprava tekmovalne proge, iskanje storitvenih servisov, reševanje namestitvenih zmogljivosti … Bojim se, da bo tekma zaradi tega dražja, sinergijski učinki moške in ženske tekme pa ne bodo tako izraziti. Bojim se, da bo marsikoga zaradi tega bolela glava.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje